Nuova collaborazione Casa della poesia e il Fatto Quotidiano
04/04/2011

Istruzioni per l'uso delle gambe Poesie

Istruzioni per l'uso delle gambe Navodilo za uporabo nog
L'uso delle gambe è semplice, anche se non del tutto connaturale.
Molte persone dopo gli incidenti perdono la facoltà di camminare
e devono imparare di nuovo ad usare le gambe.
I muscoli si atrofizzano velocemente e la loro massa già dopo
qualche giorno d'inerzia forzata cala pericolosamente.
Conseguenze anche peggiori colpiscono la capacità di armonizzare i movimenti:
come se le gambe - queste grandi sofferenti, queste martiri, queste proletarie
del corpo - non volessero più saperne del penoso gioco dei passi;
come se non volessero ubbidire più agli ordini della capricciosa coscienza
e trasportare per il mondo questo ventre obeso e le spalle ricurve,
avanti e indietro, a sinistra e a destra, su e giù...
Allora devi essere impietoso con le tue gambe,
ma gentile:
divàricale,
ogni
mossa
si allunghi in passo,
guarda la gamba sinistra come si muove,
guarda la gamba destra come tocca
la terra e nuovamente si stacca da essa,
guarda come sono belle le scarpe,
guarda come scivolano
le suole sul prato,
guarda come le gambe riprendono
a recitare la loro vecchia e prodigiosa parte,
senti nuovamente un briciolo di quella gioia
che provavi quand'eri ragazzo
mentre entravi insicuro nel vasto mondo,
cosi aperto, misterioso e incantato...
Uporaba nog je enostavna, čeprav ne povsem samoumevna.
Mnogi ljudje po nesrečah izgubijo zmožnost hoje
in se morajo ponovno naučiti uporabljati svoje noge.
Mišice hitro zakrnijo in njihova masa
se že po nekaj dneh prisilnega mirovanja nevarno zmanjša.
Še hujše posledice doletijo sposobnost usklajevanja gibov:
kot da se noge - te vélike trpinke, te mučenice, te proletarke
telesa - ne gredo več naporne igre korakov;
kot da nočejo več ubogati ukazov muhaste zavesti
ter prenašati po svetu tega debelega trebuha in sključenih ramen,
naprej in nazaj, levo in desno, sèm ter tja...
Takrat moraš biti z lastnimi nogami neusmiljen,
a prijazen:
postavi jih narazen,
vsak raz-
korak
naj se podaljša v korak,
glej levo nogo, kako se premika,
glej desno nogo, kako se dotika
zemlje in se od nje spet odlepi,
glej, kako so čevlji lepi,
glej, kako podplati
drsajo po trati,
glej, kako noge
spet igrajo čudež stare vloge,
znova čutiš kanček tiste sreče
kot takrat, ko si bil še deček,
ki negotovo stopa v široki svet,
tako odprt, skrivnosten in zaklet...
Jolka Milič